V začetku 20. stoletja 1909 madžarski zdravnik Rezsö Balint -ki je dal ime Balintovemu sindromu- predstavlja opis klinične slike, ki jo je opazil že ob koncu 19. stoletja in jo imenuje optična ataksija. Zanj so značilne težave pri natančnem prijemanju predmetov, saj se oči in roke ne premikajo usklajeno.
Kasneje sta Smith leta 1916 in Holmes leta 1918 to stanje reinterpretirala kot napako v vidno-prostorski orientaciji.
Leta 1953 sta Hécaen in Ajuriaguerra dokončno definirala opisni okvir Balintov sindrom ki je sestavljen iz psihična paraliza pogleda, obrazno-motorična ataksija in vidna nepazljivost .
Značilnosti Balintovega sindroma
Za Balintov sindrom je značilno predvsem tri spremembe, ki sestavljajo specifično triado te klinične slike :
- Nezmožnost videti in prijemati predmete.
- Optična ataksija.
- Vizualna nepazljivost, ki posega predvsem v periferijo polja, tudi če Pozor na druge dražljaje ostane nespremenjena.
Nečutna vez, ki povezuje vse najbolj oddaljene in najrazličnejše podobe, je vid.
-Robert Bresson-
Vzroki Balintovega sindroma
To motnjo povzroča dvostranske lezije v parietalnih režnjih ali parieto-okcipitalnih predelih po strelnih ranah kap ali druge travme.
- Kotni girus.
- Dorsolateralno področje volk (območje 19).
- Precuneus (zgornji parietalni reženj).
Najnovejši pregledi primerov poudarjajo lezija kotni girus kot kritičnega dejavnika za razvoj Balintovega sindroma .
Simptomi
Ljudje, ki trpijo za to motnjo ne morejo lokalizirati vizualnega dražljaja in imajo motnje globinskega zaznavanja imajo omejeno sposobnost spreminjanja smeri svojega pogleda pred dražljajem in ko jim to uspe, se to zgodi na neorganiziran način, ne da bi dosegli potrebno natančnost, niti jim ni mogoče ohraniti pravilne fiksacije.
Značilen znak patologije je simultanagnozija ali zoženje vidne pozornosti na predmet dražljaja s posledično nezmožnostjo zaznavanja vizualnega prostora v celoti.
To je presenetljivo, saj subjekti vidijo tudi najmanjše podrobnosti (pike na drobnih predmetih), ne pa tudi globalne scene, zato se v večini primerov obnašajo kot slepi.
Posebnosti motnje
Po objektivnem pregledu nekateri bolniki lahko sledijo gibanju svojih prstov, ne pa tudi prstov preiskovalca ; podobno se lahko dotikajo določenih točk svojega telesa, ne pa zunanjih predmetov.
Težave pri spreminjanju vidnega fokusa ovirajo nastanek fiksacije, ki se kaže s simptomom vizualne nepazljivosti.
Težava pri lociranju vizualnega dražljaja v prostoru - ki je neorganiziran, ko je dražljaj druge narave - povzroči optično ataksijo.
Kako se postavi diagnoza?
Ocenjuje se sprememba vida predmetov opazovanje gibanja oči in njihova fiksacija pred gibanjem e do ročne deaktivacije dražljaja, kot je očesna svetilka.
Sprememba v zvezi z zmožnostjo prijemanja predmetov se ocenjuje s prikazovanjem različnih predmetov na različnih višinah ter z različnimi barvami in velikostmi, da se opazuje gibanje in težave pri doseganju ter čas izvajanja aktivnosti.
Optično ataksijo ocenimo z branjem besedila z izračunom števila napak, netekočnosti zaradi prekinitev oz. opazovanje sakadičnih gibov in fiksacije .
Odsotnost vizualne pozornosti je mogoče preveriti posredno glede na to, da nedavni spomin določa vizualni multistimulus; ali z opazovanjem načina, kako pacient sledi ali ne sledi gibanju svetilke ali določenim progresivnim svetlobnim dražljajem.
Vizija je umetnost videnja nevidnih stvari.
-Jonayhan Swift-
Zdravljenje
Ker se Balintov sindrom pojavi kot posledica hude možganske poškodbe Zdravljenje je sestavljeno iz povrnitve izgubljenih funkcij skozi seje rehabilitacijo .
V večini primerov se kot glavni pristop uporablja delovna terapija. To zdravljenje se lahko izvaja s tradicionalnimi metodami ali z uporabo novih tehnologij, odvisno od obsega primera in izbire lečečega zdravnika.
Cilj terapije je čim bolj zmanjšati težave, ki jih predstavljajo pacienti kot tudi izboljšanje njihovih veščin, da lahko bolje obvladujejo svoje stanje.
