Včasih zato, da bolje razumemo, kaj nas obdaja potrebujemo trenutek miru, da prisluhnemo svojemu notranjemu glasu. Zaprite oči in začasno ustavite svet, da se odpravite na potovanje skozi misli, čustva, potrebe in vrednote. Prepogosto se osredotočamo na to, kar je zunaj. Mogoče je čas, da se vrnete k sebi.
Pogosto naletimo na študije, knjige in članke, ki nam pojasnjujejo pomen družbenih odnosov za srečo. Res je, da imamo trdna prijateljstva, partnerja, ki nas osrečuje, in družino, ki nas ceni in ima rada, gradimo kot ljudi. So pa tudi taki, ki kljub temu, da imajo vse to in še mnogo več, trpijo za depresijo. Zakaj?
V teh primerih manjka notranja harmonija dobrega počutja samega sebe. Ustvariti morate povezavo s svojo notranjostjo skozi katerega posredovati samospoštovanje, samozavest, obvladovanje čustev in s tem doseči popolno sprejemanje svoje osebe. V nasprotnem primeru ne bo dobrega počutja. Tudi ljudje okoli nas ne bodo pomembni.
Kako poslušati svoj notranji glas
Goethe rekel je, da je naša realnost organizirana tako dobro, da je vsak od nas na svojem mestu in v svojem času v ravnovesju in harmoniji z vsem drugim. To lahko drži, dokler ste psihološko zdravi. Ko pa je posameznikov ego razdrobljen in šibak, se nihče ne more počutiti v skladu s tem, kar ga obdaja.
Spontano se postavlja vprašanje: na kaj mislimo, ko govorimo o notranjem glasu in pomenu notranje povezanosti? Te koncepte običajno raziskujejo področja, kot je duhovnost. S psihološkega vidika se nanašamo specifično in izključno na um.
Ta dimenzija je vse in naš avtentični Jaz jo oblikuje. V tem miselnem prostoru so naša vest, misli, spomin, domišljija, čustva, osebnost, strahovi in potrebe.
Um je več kot le kreacija možganov, kot je rekel Hipokrat pred 2500 leti. Vse, kar smo, je v naših mislih. Zaradi tega ne smemo nikoli pozabiti, kaj se dogaja v njem.
Kot pravi Scott Barry Kaufman, kognitivni psiholog na Univerzi v Pensilvaniji in avtor številnih knjig o človeška inteligenca ustvarjalnost je naš potencial. Duševno življenje se ne dogaja samo v naših možganih manifestira pa se tudi v odnosu do našega telesa, torej glede na to, kako se fizično počutimo in kakšen odnos imamo do drugih.
Če jo zanemarjamo, če ne gojimo svoje notranje povezanosti, ne bo tiste absolutne harmonije, o kateri govori Goethe. Tukaj je nekaj trikov, kako to doseči.
Prepoznavanje občutkov in čustev je prvi korak k notranji povezanosti
Kot nam pove slavni nevroznanstvenik Antonio Damasio čustva prihajajo iz telesa, občutki pa iz uma. Ko pridemo v stik s svojo notranjostjo, moramo zaznati vse tiste realnosti, ki nas zadevajo v sedanjem trenutku.
Vzemite si trenutek, da razumete, kako se počuti vaše telo. Vas tišči v trebuhu, vam srce bije hitreje, vas boli čeljust ali vrat?
Čustva sprožijo fizične odzive, ki nato potujejo v um in definirajo občutke . Morda je ta bolečina v trebuhu produkt strahu, tesnobe, frustracije ... Poskusite prepoznati te dimenzije in jih sprejeti tako, da jih poimenujete.
Ali nam notranji glas pomaga ali nas zastruplja?
Da bi prisluhnili svojemu notranjemu glasu, moramo zapreti oči in slišati, kaj nam imajo misli povedati. Predvsem pa naš notranji dialog.
Včasih nas zaradi tega glasu trpi, nas zastruplja, napolnjuje strahovi in negotovosti . Kljub temu moramo poskrbeti za njegove govore, njegove izjave in njegove obsesije. Če ugotovite, da se obnaša kot vaš najhujši sovražnik, boste morali ta dialog razčistiti.
Sprejemam se, zaslužim si mir, zaslužim si, da se počutim dobro
Absolutno sprejemanje tega, kar smo in imamo, omili veliko neprijetnosti. Nič ni tako tolažilno kot pravo mero samospoštovanja prepustiti sočutju, odpuščanju, samoprepoznavanju. Vse te razsežnosti zdravijo in nas opominjajo, da imamo pravico do dobrega počutja.
Ustvarjalnost: k notranji povezanosti
Boris Cirulnik Nevrolog, psihiater in avtor številnih knjig o psihologiji odpornosti je izdal novo delo, v katerem nam spregovori o pomenu ustvarjalnosti za spodbujanje notranje povezanosti in premagovanje travm.
Za tega strokovnjaka v težkih časih nič ni tako katarzično in potrebno za poglobitev vase in osvoboditev tega, kar je v človekovem bitju, kot literatura, poezija, umetnost in glasba. … Vsaka dejavnost, ki poveže um z nalogo, ki nam omogoča, da nekaj ustvarimo, ima moč metamorfoze bolečine, jo sprosti in nas nato ponovno poveže s samim seboj, da ozdravimo.
Tako bomo lahko združili razbite koščke in postali bomo močnejši ljudje, svobodni in pripravljeni biti srečni. Vedno si zapomnimo to.
Življenje je noro, kajne? Torej je razburljivo. Predstavljajte si, da bi bili uravnovešeni ljudje z mirnim življenjem: ne bi bilo dogodkov, kriz, travm, ki bi jih morali premagati, samo rutine, ničesar, česar bi se morali spominjati; sploh ne bi mogel ugotoviti, kdo si. Če ni dogodkov, ni zgodovine, ni identitete. Človeška bitja so vznemirljiva, ker je njihovo življenje noro.
-Boris Cirulnik-
