Mejna osebnostna motnja je ena izmed osebnostnih motenj, ki najbolj vpliva na vsakodnevno življenje obolelih in njihovih družin. Gre za redko psihično motnjo, ki se pojavi pri 2 % populacije in se običajno diagnosticira pri starosti 20-25 let, simptomi pa se začnejo pojavljati pri starosti 12-13 let, tj. ko se oseba začne razvijati osebnostno.
Čeprav je to neobičajno, obstaja veliko študij, ki raziskujejo težave pri vsakodnevnem življenju z mejna osebnostna motnja . Biti približno problem, povezan z impulzivnostjo, močnim strahom pred zapuščenostjo in nezmožnostjo uravnavanja čustev normalno je, da vključuje vrsto nevšečnosti, ki vam preprečujejo normalno življenje.
V tem članku želimo ponazoriti, kaj pomeni živeti z mejno motnjo osebnost in kaj lahko storite, ko ste žrtev.
Poudarki, razviti v tem članku, temeljijo na različnih pričevanjih ljudi s to motnjo, medtem ko nasveti, ki vam jih dajemo, temeljijo na priročniku svetovne strokovnjakinje na tem področju, dr. Marshe M. Linehan.
Življenje z mejno osebnostno motnjo
Težave, povezane z impulzivnostjo
Ena glavnih značilnosti mejne osebnostne motnje je močna impulzivnost ki se spreminja glede na duševno stanje subjekta in situacije, ki jih doživlja. Če trpite za to motnjo, živite z močno težnjo po impulzivnem vedenju, ki vas spodbuja k sprejemanju odločitev in dejanjem, ki jih pozneje obžalujete. Kot bi živeli z balonom v rokah, ki lahko vsak trenutek poči.
Impulzivnost doživljamo v različnih vidikih življenja, na primer na medosebni ravni s sprejemanjem prenagljenih odločitev na podlagi čustev, ki jih človek čuti v tistem trenutku. Celo v službi ali poklicu lahko mejna osebnostna motnja povzroči, da se morate pogosto spreminjati delo saj ne najdete službe, v kateri bi bili popolnoma zadovoljni. Nastala nestabilnost seveda vpliva tudi na čustveno sfero.
Življenje z mejno osebnostno motnjo pomeni življenje z močno nagnjenostjo k impulzivnemu vedenju, ki osebo spodbudi k prenagljenim odločitvam in vedenju, ki ga pozneje obžaluje.
Predmet mora torej pozitivne afirmacije in prilagodljivi pri ocenjevanju vsakodnevnih življenjskih situacij, ki jih živijo in doživljajo.
Negotovost, povezana s strahom pred zapuščenostjo
Živeti z mejno osebnostno motnjo pogosto pomeni, da ne moreš ceniti odnosov zaradi strahu, da bo oseba, ki jo ljubiš... zapustila – glede na to, kar pojasnjuje 37-letna bolnica, ki so ji motnjo diagnosticirali pri 19 letih. Druga značilnost je torej strah pred opustitev zaradi česar se oseba toliko osredotoči na odnos, da izgubi izpred oči pozitivne vidike in jo napade preventivni strah pred morebitno zapuščenostjo.
Na drugi strani strah pred zapuščenostjo ni vedno izražen verbalno . Ni nujno, da oseba reče partnerju, prijatelju ali družinskemu članu, Bojim se, da me bo zapustil. Lahko se kaže tudi in predvsem v smislu ljubosumje nadzor tako, da se izogibajo posameznim dejavnostim in ostanejo sami. Med terapevtsko fazo se bomo ukvarjali tudi z obvladovanjem tega strahu in odpravljanjem ljubosumja in pretirane kontrole.
Oseba je morda doživela zapuščenost na družinski ali sentimentalni ravni in ne more premagati incidenta s posploševanjem izkušnje na vsa področja svojega osebnega življenja. Terapija se v teh primerih ukvarja s celjenjem ran iz preteklosti z uporabo različnih tehnik, namenjenih premagovanju strahu.
Čustven tobogan
Oseba se vsak dan sooča s količino intenzivnih čustev, ki so pogosto nesorazmerna s situacijo ki živi. Zato živeti z mejno osebnostno motnjo pomeni živeti intenzivno v dobrem in slabem.
To velja poudariti Težave z obvladovanjem čustev izvirajo iz otroštva, ko otrok ne vidi, da so njegova čustva cenjena in shrani sporočilo, da to, kar čuti, ni niti pomembno niti pravilno. Ne pridobi zmožnosti popisovanja čustev niti se jih ne nauči razsvetliti, ko pride v odraslega, doživi veliko čustev, ki jih ne razume in ki se vsa združijo.
Živeti z mejno osebnostno motnjo pomeni živeti intenzivno v dobrem in slabem
Oseba doživlja najboljše in najslabše v čustvenem svetu saj ne more prilagoditi svojih čustvenih odzivov do te mere, da bi doživljal omejena, a zelo intenzivna čustva. Med terapevtsko fazo se zato osredotočamo na razvoj veščin čustvene regulacije z delom na katalogiziranju čustev in na tehnikah za njihovo osvetlitev, kot so sprostitev, paradoksalna intenca, odvračanje pozornosti in čuječnost .
Pomembno je poudariti, da morajo tisti, ki živijo s to motnjo, pokazati ogromno potrpljenja in empatije do drugih. Pravzaprav ne vpliva samo na tiste, ki trpijo zaradi tega, ampak tudi na okolico.
Če imate to motnjo ne pozabite, da zelo pogosto ljudje, ki vas imajo radi, ne bodo vedeli, kako vam pomagati. Najbolje je, da se obrnete na strokovnjaka, ki vam bo dal prave indikacije.
