Otroci posnemajo odrasle: zakaj se to zgodi?

V dobrem ali slabem otroci posnemajo odrasle. Skoraj ne da bi se zavedali, nas njihovi otroški pogledi preučujejo in opazujejo, pridobivajo stališča, posnemajo geste, asimilirajo besede, izraze in celo vloge. Jasno je, da naši malčki nikoli ne bodo natančna kopija svojih staršev; vendar je pogosto odločilen odtis, ki ga pustimo na njih.

Govorimo o dejstvu, ki je bilo z vidika razvojne psihologije vedno jasno. Albert Bandura je na primer priznan psiholog na področju socialne vzgoje, saj je v svojem času opisal ključni koncept, kot je koncept modela. Po tem pristopu se ljudje učijo s posnemanjem vedenja, ki jih obdaja, in družbenih modelov, s katerimi rastejo ali prihajajo v stik.

Posledično otroci ne posnemajo le svojih staršev. Kot dobro vemo, malčki ne živijo v izolaciji. Dandanes pridejo v stik z več socialnimi dražljaji z modeli, ki močno presegajo domače in šolsko okolje. Ne smemo pozabiti niti televizije in tistih novih tehnologij, med katerimi se že od malih nog gibljejo kot pravi domači.

Vse, kar vidijo, vse, kar slišijo, vse, kar jih obdaja, vpliva nanje in določa njihov značaj. Odrasli so tisto veliko gledališče likov, ki jih posnemajo in ki bodo na koncu vplivali na njihovo vedenje in celo na njihov pogled na svet. Vabimo vas, da skupaj raziščemo to temo.

Učenje je dvosmerno: učimo se iz konteksta, kontekst pa se uči in spreminja zaradi naših dejanj.

-Albert Bandura-

Zakaj otroci posnemajo odrasle?

Vemo, da otroci posnemajo odrasle, ampak... zakaj? Razvojni psiholog Moritz Daum z Univerze v Zürichu opozarja na zanimiv vidik. To skoraj instinktivno vedenje ljudi (pa tudi živali) služi namenu, ki presega učenje. Posnemanje prav tako pomaga graditi občutek pripadnosti pomaga pri identifikaciji z določeno skupino.

Ampak potem je res, da otroci so kot spužve in ki se nagibajo k posnemanju vsega, kar vidijo? In tudi pri kateri starosti začnejo opazovati okolico, začenši manekenstvo ? Analizirajmo te in druge točke.

Kdaj otroci začnejo posnemati odrasle?

Vemo, da se mimikrija začne že v zgodnjem otroštvu. Nekateri novorojenčki posnemajo gibe obraza, kot je iztegovanje jezika. Vendar pa ta mehanizem dozori šele po prvem letu življenja.

Pri šestih mesecih dojenček že razume namerno vedenje. Kaj to pomeni? To pomeni, da na primer, ko vidi mamo in očeta, da se mu približujeta, da ga pobereta, je občutek dobrega počutja. Že razume, kaj je prijetno in kaj ni v njegovi vsakodnevni rutini. Vse to tvori osnovo, ki mu bo omogočila prepoznavanje vzorcev in vedenj, da bo začel razumeti, da iz nekega dejanja izhaja drugo.

Med 19. in 24. mesecem otroci začnejo posnemati veliko dejanj, ki jih vidijo drugi. Posnemajo svoje starše, starejše brate in sestre ter tudi tisto, kar lahko vidijo na televiziji. To počnejo zato, da se učijo, pa tudi zato, da bi bili enakovredni drugim, da bi se počutili del družbene skupine.

Si otroci sami izbirajo, koga in kaj bodo posnemali?

Ob vprašanju, ali otroci posnemajo zgolj iz mimetičnih razlogov ali raje izbirajo, koga bodo posnemali in koga ne, je zanimivo vedeti, da obstajajo določeni dražljaji, ki jih cenijo bolj kot druge. Pravzaprav je bilo opaženo, da ko je otrok obkrožen z vrstniki in kot odrasli bodo težili k posnemanju vedenja svojih vrstnikov. Zrcalni nevroni veliko bolj se aktivirajo, ko se znajdeš pred nekom s podobnimi lastnostmi kot ti.

Ko se mora otrok česa posebej naučiti, se obrne na odrasle. To načelo je del teorija razvojnih con proksimalno Leva Vygotskega. To pomeni, da otroci vedo, da lahko s pravo podporo preidejo na naslednjo stopnjo na drugo stopnjo večje usposobljenosti. Toda za to potrebujejo strokovne vzornike ali odrasle.

Na drugi strani je podrobnost, ki je nedvomno zanimiva. Glede na študijo, ki jo je izvedla dr. Victoria South na Univerzi v Londonu, 18-mesečni otroci že težijo k posnemanju tistega, kar jim je znano, kar se večkrat ponovi in ​​kar spremlja tudi jezik. Pravzaprav na ta način zorijo komunikacijski procesi.

Otroci ne vedo, ali je to, kar posnemajo, dobro ali ne

Zanimivo odkritje je prišlo v študiji, ki jo je izvedla univerza Yale. Derek Lions, avtor te raziskave, poroča, da otroci v določenem obdobju svojega življenja pretirano in mimetično posnemajo odrasle. Prekomerno posnemanje se pojavi v prvih petih letih življenja.

• To pomeni, da jim še vedno primanjkuje kritičnega čuta ali tistega bolj prefinjenega načina razmišljanja, ki jim omogoča sklepanje, da je tisto, kar odrasli naredijo ali rečejo, ustrezno koristno ali moralno.

• Vzemimo primer. Med to študijo je bil izveden poskus: skupina odraslih je nekaj 3-letnim otrokom pokazala, kako odpreti škatlo. Postopek je bil namerno zapleten z dodanimi popolnoma neuporabnimi in skoraj smešnimi koraki, da bi odložili odpiranje škatle.

Ko so ga otroci poskusili sami, je rezultat bila kopija vsakega koraka, ki so ga naredili odrasli, tudi neuporabnega.

Isti poskus je bil izveden na drugi skupini otrok iste starostiki so bili pozvani, da vajo izvedejo brez zgleda brez prisotnosti odrasle osebe, ki je delovala kot model. Otroci so vajo reševali brez dodatnih korakov.

Zaključna razmišljanja

Vsi ti podatki podpirajo našo intuicijo. Malčki se učijo z opazovanjem, kaj jih obdaja, s posebno pozornostjo do svojih staršev. Bodi njihov glavni modeli vključuje veliko odgovornost, morda najpomembnejšo od vseh.

Od nas se bodo naučili razlikovati, kaj je prav in kaj ne. Vsaka odrasla oseba bo nekaj časa tisto ogledalo, v katerem se bo odražala in posnemala. Zato moramo biti pozorni na vsako naše vedenje, vsako gesto in vsako besedo, da bo njihova odskočna deska k sreči in dobremu počutju.