Ekstrapiramidni sindromi: diagnoza in vzroki

Ekstrapiramidni sindrom je motorična motnja ki se kaže predvsem kot neželeni učinek zdravljenja z antipsihotiki. Govorimo o motorični motnji, ki jo povzroči lezija ekstrapiramidnega sistema, ki ga tvorijo bazalni gangliji možganov, sestavljeni iz sivih jeder in njihovih poti in povezav.

Ekstrapiramidni sistem ima nalogo nadzorovati prostovoljne gibe mišičnega tonusa ter proizvajati samodejne instinktivne in pridobljene gibe. Zaradi tega se ob težavah, ki prizadenejo ta sistem, pojavijo motnje gibanja, tonusa in drže.

Najbolj presenetljiv primer ekstrapiramidnega sindroma je parkinsonova bolezen . Da bi ga dejansko opredelili, govorimo o parkinsonskih simptomih.

Kateri so osnovni vzroki ekstrapiramidnega sindroma?

Pri ekstrapiramidnih sindromih kaže se predvsem v obliki neželene reakcije na zdravljenje na osnovi antipsihotikov čeprav je lahko tudi posledica poškodbe določenih predelov možganov. Temeljni razlog je pomanjkanje regulacije nevrotransmiterja dopamina motorične funkcije telesa.

Antipsihotiki ali nevroleptiki zavirajo dopaminskih D2 receptorjev da bi nadzorovali povečanje aktivnosti dopaminergičnih poti, ki se pojavi pri psihozah. Z blokiranjem dopaminskih receptorjev povzročijo spremembe motoričnih sposobnosti, znane kot ekstrapiramidni sindrom.

Tipični antipsihotiki so tisti, ki povzročajo večje število simptomov. Pravzaprav so bili atipični proizvedeni, da bi se izognili tem zelo pogostim stranskim učinkom. Zdravila, ki par excellence povzročajo ta sindrom, so npr l'mellidido ali klorpromazin.

Simptomi ekstrapiramidnih sindromov

I Glavni simptomi ekstrapiramidnih sindromov jaz sem:

Ipocinezija:zmanjšanje hitrosti in sposobnosti izvajanja prostovoljnih gibov. Subjekt se mora zelo potruditi in povzroči počasne in okorne gibe.

Hipertenzija:povečanje mišične napetosti zlasti v okončinah ter akutna distonija mišic obraza, vratu in jezika.

akatizija:slika nemira, tesnobe in vznemirjenosti, ki onemogoča mirovanje.

Obstaja veliko drugih povezanih motoričnih simptomov, ki so značilni za ta sindrom. Nekateri so:

Ipercinezija:nehoteni gibi, kot sta tik-balizem ali mioklonija.

Nehoteno tresenjeoscilatorni in ritmični, ki se lahko pojavijo v mirovanju ali med vzdrževanjem določene drže.

• Parkinsonska gibanja z glavo in trupom, nagnjenim naprej, s pokrčenimi komolci, koleni in zapestji.

Amimia:odsotnost obrazne mimike zaradi togosti obraznih mišic.

Motnje hojez majhnimi koraki brez nihajočega gibanja rok in velika verjetnost izgube ravnotežja.

Spremembe v jezikovnih in pisnih sposobnostih.

Odsotnost posturalnih refleksovter samodejna in hitra gibanja.

Farmakološko zdravljenje

Kadar je potrebna takojšnja intervencija, zdravljenje ekstrapiramidnega sindroma običajno vključuje antiholinergična in dopaminergična zdravila.

V večini primerov pa je glavni cilj prenehanje jemanja zdravil, ki so povzročila ta neželeni učinek.

Kljub temu je treba preprečiti nastanek ekstrapiramidnega sindroma med zdravljenjem z antipsihotiki. posebno pozornost je treba nadzirati dane odmerke. Poleg tega je treba spremljati in spremljati morebitne reakcije, da predvidimo in preprečimo morebitne zaplete.

Kar zadeva zdravljenje okorelosti mišic in motoričnih sprememb, zlasti če so povzročene ali izhajajo iz možganske poškodbe ekstrapiramidnih poti, je odločilna fizioterapija. Njen prispevek - glede na rehabilitacijo bolnika - ima neprecenljivo vrednost, saj z njim poskušamo izboljšati kakovost življenja bolnika.