Ko želite najti partnerja, morate biti pripravljeni na iskanje. Čeprav se zdi očitno, veliko ljudi počne ravno nasprotno. Strah, nezrelost, nenaklonjenost zavezovanju in številni drugi razlogi delujejo kot bojkotni dejavniki v procesu izbire partnerja.
Pomembno je razlikovati željo po oblikovanju para od nujne potrebe po partnerju. Slednje izhaja iz težavnosti biti sam s seboj in iz obupanega iskanja nekoga, ki bi to praznino lahko zapolnil.
Iskanje partnerja in osebna osamljenost
Zdi se, da je osebna osamljenost razlog, ki ljudi žene k iskanju partnerja. Vendar to ni dober začetek, če upoštevate osamljenost negativno stanje.
Na splošno je osamljenost povezana z razvrednotenjem lastnega stanja. Počutiš se nezaželenega, odrinjenega, zavrnjenega, marginaliziranega, zavrnjenega, zapuščenega. To stanje je povezano z žalostjo, tesnobo in depresijo.
Ta način razmišljanja je mogoče opaziti skozi vso zgodovino, od svetopisemske zapovedi, ki pravi, da ni dobro za človeka biti sam, do verza ikonične pesmi iz 60. let, ki se glasi: Zelo sem osamljen in žalosten v tem zapuščenem svetu.... Osamljenost ne gledajo le na tiste, ki jo doživljajo, ampak tudi na družbeni ravni.
Če ima osamljenost toliko negativnih vidikov, kdo si lahko želi biti sam? Vendar pa ni absolutnega pogoja osamljenosti; lahko se počutiš sam, tudi če si z nekom.
Osamljenost v paru
Ena najtežjih samot, s katerimi se je soočiti, je osamljenost, ki jo čutimo v paru. Ta vrsta osamljenosti ustvarja številne čustvene pomanjkljivosti. K temu moramo dodati še kontekst, v katerem živimo.
Z leti družbeni kontekst, v katerem človek živi, človeka spomni, da je ostal samski, da nima partnerja, da se ni poročil, da si ni ustvaril družine, da nima otrok itd. Cela vrsta ne-s, zaradi katerih se ljudje počutijo neustreznega. To še posebej velja, če je večina vaših prijateljev poročenih, pričakujejo otroke ali že imajo družino. Te situacije so kot ogledalo, ki pokaže, kaj si želiš in česa nimaš.
Prav ta kontekst povečuje tragično podobo osamljenosti in ima močan vpliv samospoštovanje od ljudi. Z lastnimi napakami se soočamo s tem, česar nimamo. Kot da imate neporavnan dolg. To stanje doživlja kot nevzdržno in na koncu skuša čim prej pobegniti iz osamljenosti.
Zgodi se, da v tem obupnem begu pred osamljenostjo pogosto izberemo osebo, ki lahko zapolni to pomanjkanje, ta občutek sam. To nas privede do ustvarjanja duhov idealnih projekcij, v katerih drugi pravzaprav ni druga oseba, temveč nekakšen velik zaslon, na katerega se projicirajo naše potrebe.
Takšna potreba kaže na naše pomanjkljivosti. Vendar to, da nimate partnerja, ne pomeni nujno, da imate pomanjkljivosti. Na splošno ljudje s pomanjkljivostmi vzpostavljajo čustvene odnose, ki temeljijo na odvisnosti, ker ne morejo živeti sami s seboj in iščejo reference v paru. Osebno praznino skušamo zapolniti tudi z iskanjem priznanja drugih.
Pomembno je upoštevati, da bo ta potreba ustvarila anksioznost ki proizvaja določena vedenja. To plezanje po ogledalu – ki ga velikokrat povzročijo strah pred samoto, pomanjkanje priznanja in nizka samozavest – vodi do izbire partnerja, s katerim je težko vzpostaviti globok odnos.
Iskanje partnerja iz nuje: kakšne so posledice?
Ko si prisiljen poiskati partnerja iz nuje, narediš izbiro, ki bi jo lahko opredelili kot obupne. To je zato, ker subjekt drugega postavlja na piedestal v iskanju priznanja s strani slednjega. Je ena od posledic slabe ljubezni in predstavlja temelj odtujenosti med člani para.
Te obupane odločitve so primerljive s samouresničujočimi se prerokbami. Tako se trudimo, da ne bi bili sami, da smo na koncu spet sami. Tem parom je usojeno, da ne bodo trajali dolgo, in subjekt vrnejo v začetno situacijo samote.
Še ena različica osamljenosti
Vendar pa obstaja še ena različica osamljenosti, ki nima negativnega prizvoka in ki izboljša našo samozavest. To je tisto, kar nam omogoča, da se dobro počutimo in uživamo v času, ki ga preživimo sami.
Oseba z dobro samopodobo je soodvisna in brez partnerja še vedno omogoča, da deli svoj dragoceni čas. Običajno so to ljudje, ki niso pod stresom zaradi tesnobe ali obupa in ki uživajo v svojem času ter se cenijo.
Imeti to zavedanje in ceniti svoj čas pomeni skrbno izbrati, kdaj sprejeti povabilo, ali se zavestno odločiti, kdaj preživeti čas z nekom. Ko se dobro počutite sami, cenite in cenite svoj čas. Človek torej postane izbirčen, ker ne želi po nepotrebnem izgubljati časa. Ne gre za obrambo, je le oblika previdnosti.
Konec koncev je prvi partner, ki ga imamo, samota, ki ni nič drugega kot pogoj, brez katerega št imeti odnos z drugo osebo.
Če želite izbrati dobrega partnerja, morate najprej vzpostaviti zdrav odnos do svoje osamljenosti. To pomeni imeti zdrav odnos do sebe.
Izberite partnerja, ker si to želite
Izberite osebo, izhajajoč iz zrele želje odrasle osebe in ne da bi vas pri tem vodili nevroza daje nam priložnost, da poiščemo partnerja z opazovanjem pozitivnih in negativnih vidikov. Radi bi poudarili, da to niso pozitivni ali negativni vidiki sami po sebi, ampak veljajo za posamezno osebo. Odzivajo se torej na osebne in subjektivne potrebe.
Iskanje partnerja, ker si ga želite, pomeni sprejeti svojo osamljenost. Če se počutim dobro sam s sabo, se bom moral skrbno odločiti, ko bom želel svoj dragoceni čas deliti z drugo osebo.
Sprejemanje svoje osamljenosti in dobro počutje samega sta izhodišče za izbiro dobrega partnerja. To pomeni tudi, da smo previdni, ko se v določenem trenutku življenja znajdemo pri izbiri partnerja.
Vendar nas lahko skrajna previdnost privede do tega, da smo pri raziskavah preveč izbirčni. Pravzaprav ni neobičajno, da preidemo iz obrambne pozicije v fobijo do odnosa. V teh primerih tvegate, da boste sami (samota, bodite previdni, obrambni položaj, fobija = osamljenost).
Morda se zdi kategoričen imperativ, a če partnerja izberete iz nuje, tvegate, da se boste znašli v njem. toksično razmerje in v igri slabe ljubezni. To ni isto kot želja po partnerju ali obupna potreba po njem. Med osebo, ki si nekoga želi, in osebo, ki nekoga potrebuje, je opazna razlika.
Če to razložim z metaforo, je nujnost, kot če bi tri dni preživeli brez hrane in sedeli v restavraciji. Obup nas pripelje do tega, da pojemo prvo, kar se znajde pred nami, na primer kruh, ki nam ga je pravkar prinesel natakar. Na jedilnik ne čakamo in ko nam ga prinesejo izberemo jed, ki jo lahko najhitreje pripravimo. Nasprotno, če smo imeli prigrizek, ko smo v restavraciji najprej bomo naročili predjed in nato mirno izbrali jed, ki nam je najbolj všeč.
Dobro počutje v sebi in naša samota, čeprav nista pokazatelja pravilne izbire, nam omogočata, da izbiramo svobodno in brez naglice. To pomeni, da izberete izhajajoč iz relacijske simetrije iz enakega pogoja. Če pa smo obupani, bomo z nami zlahka manipulirali.
Idealizacija in realna vizija
Izbira partnerja pomeni izbiro le enega subjekta (osebe, ki jo izberem), vendar z dvema osebnima implikacijama. V prvem je izbrana oseba idealizirana in opazovane so samo vrline, ki jih upoštevamo ali jim pripisujemo. V drugem izberete osebo, kakršna v resnici je s svojimi močmi in slabostmi.
Vendar pa je dobro poudariti, da v procesu oblikovanja odnosa v paru idealizacija ustreza prvemu obdobju, medtem ko realistična vizija prevzame kasnejšo fazo. Vendar se to ne zgodi vedno, ker bi to pomenilo, da bi par videl v celoti; v njegovih pozitivnih in negativnih vidikih.
Za prehod od idealizacije k realistični viziji je potrebno sprejeti in razumeti vidike partnerja, ki se ne štejejo za pozitivne (vrline pomanjkljivosti = pravi človek).
Tisti, ki se odločijo iz nuje, upoštevajo le vidike drugega, ki zadovoljujejo njihove lastne potrebe. Vidite le tisto, kar želite videti, ostalo pa odstranite. Na ta način se zanika obstoj vidikov, ki niso všeč, partnerju pa se pripisujejo lastnosti, ki jih nima in na katerih se zgleduje ideal para, ki ga želimo oblikovati.
Tisti, ki želijo tvoriti par in se dovolj dobro poznajo, so bolj objektivni pri izbiri. Če vemo, kdo smo in kaj želimo, bomo bolje razumeli, kdo je partner v resnici in kaj za nas predstavlja. Tako bo resnična in ne idealizirana oseba.
Oseba, ki izbira izhajajoč iz želje, vidi drugega v celoti, oseba, ki izbira iz nuje, pa upošteva le idealizirane vidike.
Očitno je, da bodo tisti, ki imajo raje ravnotežje med pozitivnimi in negativnimi vidiki, pri zaljubljenosti bolj upoštevali prve kar bo omogočilo določeno stopnjo uspeha v ljubezenskih odnosih. Nič nenavadnega pa ni, da najdemo ljudi, ki kljub prevladi negativnih vidikov vztrajajo pri želji biti z neko osebo, kar popelje odnos do skrajnih ravni.
V teh primerih živimo v pričakovanju idealnih odgovorov in čutimo frustracijo, ko partnerjevi odgovori ne sovpadajo s tistimi, ki smo jih pričakovali. So ljudje, ki se zaljubijo v duha, zgrajenega na podlagi osebnih potreb. Na splošno svoje nelagodje prenesejo na svojega partnerja.
To so subjekti, ki trpijo, ker živijo v utopija prilagoditi drugega svojim željam oblikovati ga glede na osebne potrebe, ne da bi razumeli, kdo je. Partner pa se ob zahtevah drugega počuti neustreznega: biti nekdo, ki ni.
Ljubezensko razmerje se lahko spremeni v razmerje. Gre za prehod iz idealne ljubezni (ali zaljubljenosti) v pravo ljubezen, ki temelji na ustvarjanju čustveno zrele vezi. Ljudje, ki se imajo radi, se tiho strinjajo glede občutkov, ki jih imajo o razlogih za to ljubezen in o tem, kateri so značajski vidiki drugega, ki ne spodbujajo tega občutka. Tako nastane par.
