Morda ne poznate izraza mitomanija, zagotovo pa ste že slišali za patološke ali kompulzivne lažnivce. Verjetno se spomnite kakšnega filma ali knjige, v kateri je imel glavni junak to težavo. Pogosto so ti filmi komedije, v resnici pa gre za problem, ki je vse prej kot smešen; to je resnično kruto in dramatično dejstvo za ljudi, ki to doživljajo, in za tiste okoli njih.
Ta problem je zelo resen in ima resnično žalostne posledice tako za patološke in kompulzivne lažnivce kot za posameznike, ki se morajo z njim soočiti. Takrat je še posebej boleče za tiste, ki so bili vedno slepi zaupanje v teh ljudeh in nikoli ne bi pričakovali resničnosti dejstev, ki so jih odkrili pozneje.
Dobronamerne laži morajo biti občasne in ne običajne
Laž je v naši družbi običajno dejanje. Tako imenovane dobronamerne laži niso nič drugega kot zadnji poskus izhoda iz situacije, ki za nas predstavlja konflikt. Včasih jih uporabljamo, da ne bi užalili drugih, drugi, da zaščitimo svoje dostojanstvo.
Od Ne morem iti ven s teboj, ker bom zaposlen vse popoldne, ko smo v resnici prosti, vendar se nam ne da iti ven k ti izgledaš super, ta obleka ti izgleda čudovito, čeprav se nam ne zdi tako.
V prvem primeru drugemu nočemo povedati, da imamo nekaj bolj radi od njegove družbe in zato rečemo ne morem namesto nočem. V drugem primeru ne želimo, da bi se druga oseba počutila slabo, če bi ji rekli, da je z nakupom obleke naredila slabo izbiro.
Niso jezen ker si mi lagal sem jezen ker ti od zdaj naprej ne morem več verjeti
(Friedrich Nietzsche)
Samo zato, ker so laži dobre, se nam ni treba vedno zatekati k njim, saj s tem izgubimo pristnost s seboj in z drugimi. Če se nam res ne da ven, imamo vso pravico čutiti to brezvoljnost in jo izraziti z drugo osebo.
Poštenost in pristnost pridobimo vsakič, ko povemo resnico
Oprostite, ampak danes sem utrujena in nočem ven. Kaj misliš, če greva kdaj drugič tja? S to preprosto frazo pridobimo nekaj poštenosti drug do drugega in do sebe.
Te bele laži niso sinonim za resnost ali resnico motim ampak le nekakšna zvijača, ki smo se je naučili kot otroci, da se hitro in enostavno osvobodimo konfliktov, ne da bi prizadeli čustva drugih ljudi.
Laž ne bi imela smisla, če resnica ne bi veljala za nevarno.
(Alfred Adler)
Vendar za prizadetost čustev drugih ljudi nismo vedno krivi mi, temveč oseba, s katero komuniciramo. Če se naš prijatelj razjezi, ker smo danes preveč utrujeni iti ven ni naša odgovornost; medtem ko mu lažemo ali mu povemo resnico, je pravzaprav naša odločitev.
Mitomanija: psihološka motnja, pri kateri so glavni junak laži
Patološke laži presegajo vse to. Imajo stopnjo resnosti, ki nikoli ne sme ostati neopažena. Ljudje te vrste si izmišljajo izkušnje, lažejo o svoji starosti in poklicu, svojih akademskih ali poklicnih zaslugah in krajih, kjer so živeli. Lažejo celo o posameznikih okoli sebe.
Nekako s temi laži poskušajo zapolniti praznino in se opravičiti takole: če sovražim sebe in svoje življenje, si lahko izmislim lik ki naredi vse, o čemer sem kdaj sanjal. To bo privedlo do tega, da bodo drugi občudovali to temo in tako se bo počutil okrepljenega; zato bo še naprej lagal, ker je ugotovil, da na splošno zanj ni negativnih posledic, ampak le prednosti. Prednosti, ki se bodo spremenile v strup za njegovo življenje in za ljudi okoli njega.
Ta način pristopa generira kompulzivno laganje: za subjekt postane laganje
Ko jih odkrijejo, postanejo jezni in se zaščitijo z napadi
Ko so ti posamezniki odkriti, se nagibajo k temu, da laž prekrijejo z drugimi lažmi. Če ugotovijo, da jim ljudje ne verjamejo in še naprej postavljajo vprašanja, ukrepajo v obrambi in se zaščitijo z napadom. To na koncu poškoduje odnose, saj je takšno vedenje zunanjemu očesu nerazumljivo.
Ustvari se avra nezaupanja in ljudje okoli teh posameznikov začnejo živeti v nenehnem stanju pripravljenosti in čutijo potrebo, da za vsako ceno odkrijejo resnico, da bi spet začeli zaupati svoji ljubljeni osebi.
Kazni sleparja ne gre verjeti niti takrat, ko govori resnico.
(Aristotel)
Ljudje, ki nepopravljivo in sistematično lažejo, bi si morali dati možnost psihološke pomoči. S svojimi lažmi le skušajo zamašiti luknjo, ki se vedno bolj širi in postanejo sokrivci neresnic in izmišljotin.
Na drugi strani pa je zdravo sprejemanje samega sebe in pozitivno doseganje svojih ciljev brez potrebe po laži. Tudi če lažnivec verjame, da ga te laži ščitijo, ga le vedno bolj oddaljujejo od osebe, kakršna bi rad bil.
