Morda ste tudi vi del te kategorije redkih, trmastih in staromodnih ljudi, ki ne znajo odnehati. Tudi če je telo boleče in brazgotine začnejo obremenjevati um, nikoli ne vrže brisače . Ne pusti, da bi obupali nad svojimi sanjami, ker tudi če to odrekanje lahko bi bilo gledališko dejanje, ki bi nas oddaljilo od njih.
Vsekakor govorimo o vztrajnosti oziroma nasprotju lenobnosti duše. Nasprotje defetizma, ki nam ga pogosto sugerira družba sama s svojim obzidjem in utrdbami.
Soren ko okolje okoli nas vliva samo obup, obstaja le en možen protistrup: upanje. Upanje, zahvaljujoč kateremu motor vztrajnosti lahko deluje.
Sem eden tistih ljudi, ki vedo, kaj hočejo in česa nočejo v svojem življenju. Od tistih, ki ne znajo odnehati, ki razumejo, da stvari ne padejo z neba in da včasih tudi če čutimo, zapuščen od vsega in vseh ostane samo ena možnost: nadaljevati naprej.
Dandanes je zaradi močne gospodarske in družbene teže, ki jo ima svet, običajno dovoliti, da nas vodi defetizem. Izguba službe, neuspeh pri projektu ali zapuščanje horizonta pričakovanj s stabilnim partnerjem in skupnim življenjskim načrtom pomeni doživetje popolnega propada našega osnovnega cementa in tudi naše identitete.
Razumljivo je. Vendar če smo zaradi poraza padli, moramo znova vstati v imenu naših sanj. Namesto da bi se prepustili obupu, je treba zavzeti proaktiven odnos tako da ščiti pred trpljenjem.
Zato globoko dihajte in nadaljujte vnaprej ker je odpovedovanje prepovedano.
Spremenimo inercijo in se preobrazimo v čisto gibanje
Pesniki s svojo izjemno umetnostjo, ki zna oblikovati čustva, so definirali depresijo z resnično impresivnimi izrazi, kot so volčja usta, jama brez dna, kitov trebuh ali temna noč duše. Ti koncepti aludirajo na idejo, ki jo je nevroznanost preučevala leta in leta, namreč časovni dejavnik v depresivnih možganih.
Soočamo se z upočasnitvijo. Kot bi se ustavilo življenje, njegov zvok in samo tiktakanje ur. Kemija možganov nas spravlja v stanje nenehne melanholije, kjer vse miruje. V tej situaciji je treba upoštevati objektivno dejstvo: negotovost glede prihodnosti, ko izgubimo službo ali ko odhajamo s partnerjem sili nas v čustveni kot, kjer se znajdemo ujetniki in nič ne napreduje.
Vse se ustavi in takrat upanje zamre in pojavi se nezaželen gost: depresija. Če je to tisto, kar zdaj čutite, ne pozabite, da je opuščanje izbira in premikanje obveznost.
Ti koncepti so nam razloženi v Mali knjigi velikih odločitev. V tem zanimivem besedilu najdemo do 50 primerov odločitev, sprejetih v zapletenih osebnih labirintih.
Rešitev teh strategij je bolj ali manj vedno enaka: imeti morate moč volje. Toda kako to doseči ob vsem tem čustvenem trpljenju? Glede tega moramo biti zelo jasni moč volje treba je delati in izobraževati in da se bo okrepilo s polno pozornostjo in trudom.
Pogum, da ne obupamo, mora biti ena od naših življenjskih vrednot, steber naše duše, korenina, ki hrani naše bistvo.
Včasih obupati pomeni zavedanje, da imamo že dovolj
Doslej smo videli, da se je za soočenje s stisko treba premakniti naprej. Izogibajte se mirovanju in anesteziji možganov, ki ju povzroča odsotnost upanje perspektive in sanj. No, obstaja še ena točka, ki jo je treba upoštevati.
Včasih je treba obupati predvsem zato, da sprejmemo, da se je neki proces končal. Zgodi se, da ni druge možnosti, kot da odložimo del svojega življenja in vnaprej. Začeti vse znova, tudi s tveganjem, da izgubimo tisto, kar smo ohranili.
Poskusil si, slabo je šlo. Ni pomembno: poskusite znova in spodletelo bo bolje kot prej.
(Samuel Becket)
V tem primeru je težava dvojna in še bolj delikatna. Vsak dan se lahko borimo za napredovanje v službi, da obdržimo osebo, ki jo imamo radi; Če pa ni ljubezni, so bitke neuporabne. Če ni možnosti strokovnega izpopolnjevanja neuporabno je še naprej sanjati o nemogočem. Tudi sprejeti vse to zahteva pogum in premagati to pomeni biti pravi prvak.
So bitke, ki so preprosto izgubljene že na začetku. To, da ga lahko vidimo ali dosežemo mejo truda, nas naredi enako vredne. Vsi ti boji ne dajejo lekcij, niti tisti, v katerih smo ostali daleč od začetnega cilja.
Kljub temu ne pozabite, da obupati pred določenim dejstvom ali osebo ne pomeni izgubiti proti življenju. Včasih je izguba tudi osvajanje samega sebe in nič ni bolj plemenitega in modrega od tega.
