Zakaj radi poslušamo žalostno glasbo? Nekaj magnetnega in privlačnega je v pesmih, kot je Solze v nebesih Erica Claptona ali v Aleluja avtorja Leonard Cohen. Je glasbeno čustvo, ki nas, daleč od tega, da bi nas prevzelo ali povzročilo nelagodje, prebudi naše najintimnejše občutke, ustavi svet in nam omogoči, da krmarimo po introspekciji našega Jaza...
Ne motimo se, če rečemo, da se na seznamu najuspešnejših pesmi vedno najde kakšna z melanholičnim pridihom. Tako edinstven kot zanimiv primer je primer angleške pevke Adele . Njena glasbena kariera temelji na tisti kvintesenci, na tisti žalosti na tistem trajnem parfumu, v katerem jo zlomi razočaranje, tesnoba in osamljenost prevevata besede, kot so tiste več kot slavnih. zdravo .
Smo mazohisti? Ker tako radi poslušamo Vsakdo boli REM-a in vseh tistih naslovov, ki jih poslušamo v zanka tudi ko smo mi tisti, ki se imamo slabo? Že Aristotel je svoj čas izjavil, da ima glasba dar osvobajanja. V tej prvinski ideji je že predvideval to, kar danes poznamo kot čustveno katarzo, mehanizem, s katerim si dovolimo izražati kompleksna občutja, občutke in čustva.
Nihče ni imun na učinke glasbe. Možgani so nad tem fascinirani. Nadalje študije, kot je tista, ki jo izvaja univerza McGill v Quebecu pod vodstvom nevropsihologinje Valorie Sampoor pojasnjujejo, da bi bila nevronska aktivnost na področjih, kot je nucleus accumbens (povezano z nagradami), dokaz, da glasba je za človeka tako pomembna kot hrana ali družbeni odnosi.
Ker se nič ne primerja
nič se ne primerja s teboj.
Brez tebe sem bil tako osamljen
kot vrabec, ki ne poje.
Nič ne more ustaviti teh osamljenih solz
Povej mi dragi, kje sem naredil napako? (…)-
- Sinéad O'Connor. Nič ni primerljivo z 2 U –
Radi poslušamo žalostno glasbo, ker jo naši možgani potrebujejo
Poznavalci žalostne glasbe trdijo, da gre za eno najbolj ganljivih pesmi v zgodovini Nič ni primerljivo z 2 U ki jo je izvedla Sinead O'Connor in napisal Prince leta 1985. Glasba, besedilo in jokajoči ženski obraz v ospredju skoraj takoj vstopijo v globino naših čustvenih možganov . Skoraj nemogoče je, da vas ne prevzame neskončno število občutkov z občutki, ki s seboj prinašajo naše spomine na preteklost, podobe, s katerimi se identificiramo.
Dejstvo, da uživamo ravno v žalostnih čustvih, se zdi skoraj protislovno. Natančno ta predpostavka (ali ta dilema) je bila izhodišče za skupino psihologov, glasbenikov, filozofov in nevrologov na Univerzi v Tokiu, ki se je odločila izvesti vrsto raziskovalnih študij na to temo. Podatek je bil objavljen v reviji Meje v psihologiji in ne bi mogli biti bolj zanimivi. Oglejmo si jih podrobneje.
Žalostne pesmi v nas sprožajo pozitivna čustva
Večina nas ima rada žalostno glasbo, to vemo. Vendar pa obstaja nekaj, kar smo vsi lahko preverili: po poslušanju melanholičnega playlista se ne počutimo slabo. To pomeni, da se zaradi teh porazov ne počutimo preobremenjeni od tiste bolečine, ki jo povzroči razhod ali izdaja. Kar čutimo po poslušanju - zanimivo dejstvo - je dobro počutje, olajšanje, mir.
Eden od raziskovalcev, vključenih v to študijo, dr. Ai Kawakami, strokovnjak za glasbo in čustva, poudarja potrebo po razlikovanju izkušenih čustev od zaznanih ali posrednih čustev. Glasba ima sposobnost, da zaznamo čustva te zadnje vrste: pridemo v stik z njimi, vendar zaradi njih ne trpimo. Se pravi, da jih ne čutimo tako intenzivno kot takrat, ko nas življenje samo doleti z nepričakovanim in pustolovskim dogodkom.
Žalostne pesmi imajo nenavadno lastnost, da se povežejo z najglobljimi čustvi in nato iz njih izstopijo nepoškodovani. In ne le to: ena se pojavi v nas počutje dobrega počutja .
Žalostne pesmi nas cepijo za življenje
Leonard Cohen je rekel, da vsakič, ko je izvajal pesem Aleluja avtorja Jeffa Buckleyja občutil posebno čustvo. Bilo je kot iskanje ravnotežja v kaotičnem svetu, kot iskanje sprave v konfliktu. Torej je eden od razlogov, zakaj imamo radi žalostno glasbo, ta, da nam vlije nekaj miru, kapljice introspekcije in udarce čustvene katarze.
Ta vrsta glasbe je cepivo, ki nas brani pred življenjskimi težavami. Pravzaprav se zatekamo k njej, kot to storimo pri knjigah, ki nam pripovedujejo dramatične zgodbe, kot takrat, ko se odločimo za ogled filma z žalostnim zapletom, ki pa nam vedno pusti lekcijo. Čarobnost nadomestnih čustev, ki jih ustvarjajo te dimenzije, je pristna in neverjetno uporabna.
Te umetniške izkušnje nas osvobodijo resničnih čustev, tistih najbolj krvavih in najbolj bolečih, ki nas tako pogosto paralizirajo v nič kaj prijetnih razmerah. Radi imamo žalostno glasbo, ker nam omogoča, da se povežemo z naš čustveni jaz na varnejši in očitno lepši način. Skozi besedila se lahko vrnemo v trenutke naše preteklosti in jokamo za njimi, se osvobodimo njihove teže in se brez prask vrnemo v sedanjost.
Lahko se celo pustimo prevzeti lepoti glasbe in besedil za sočustvovati z umetnikom uživajo v trenutku intimnosti, v katerem se sprehodijo po tem tujem vesolju, polnem globoke žalosti. Ne glede na vse, vedno pridemo ven potolaženi, pripravljeni na soočenje z našim dnevom z močnejšim temperamentom.
