Postavite mizo. Prazni stoli. Porušeni odnosi. Ločene družine. Božič, obdobje veselja in srečanj, je obarvano z nostalgijo, žalostjo, tesnobo in nesrečo. Lahkotnosti, značilne za te zmenke, ni več. S svojega stola ne zaznavamo več veselja.
Ne več. Božič ni več tista luč, ki vedno gori, ker nekdo manjka, ker se z leti vse spreminja in izgubimo tisto čudovito čustvo, ki nas je prevzelo kot otroke, opustimo nedolžnost, zaradi katere smo cenili vsako najmanjšo podrobnost. Tudi najbolj neskončno majhna banalnost je bila polna žive magije, ki nam je sedaj zamere in odsotnosti ne pustijo videti.
Zakaj nas v teh trenutkih prevzame žalost? Ko se bližajo prazniki in začnejo dobivati podobe priprave, darila, dekoracije in izbiranje jedilnika i spomini letijo in pristajajo v naših mislih. Temu se ne moremo izogniti. Zaradi evokativne moči božiča bolj opazimo odsotnosti, namenoma in tiste, ki se zgodijo.
Koliko nas je 24.? In 25.? kdo pride In kje stojim?
Koliko nas je 24.? In 25.? kdo pride In kje sedim? Ta vprašanja se neizogibno pojavijo ob prisotnosti praznih stolov, ki ustrezajo ljudem, ki so se odselili ali umrli. Spomini na čase, preživete v časih, ki se zdaj zdijo srečnejši, polnejši, bolj naši v primerjavi s tistimi, ki prihajajo, in sedanjimi.
Ljudje, ki so daleč stran, tisti, ki jih je življenje postavilo na drugo pot, tisti, ki so se odločili, da jih ni, tisti, ki so se zamerili, tisti, ki so jih odpeljali smrt . Tisti prazni stoli, ki jih na te datume nihče fizično ne zasede, nas spremljajo, da prenesemo trpljenje v sedanji trenutek.
Trpljenje, ki ga je vsakodnevna rutina življenja anestezirala in uspavala. Prazni stoli bolijo napolnijo nam oči s solzami, napolnijo našo dušo z bolečino in zaprtimi objemi, ki ostanejo brez telesa, ki bi se ga oklepali.
Seveda bolijo. A v praznih stolih je prostor za objeti, sprejeti in brez strahu poimenovati, ker lahko jokamo za odsotnost a zasedeni stoli si zaslužijo naš nasmeh.
Ni se treba siliti, da smo veseli, dobro pa je iskati stanje miru in umirjenosti. Strah, tesnoba in žalost niso večni, tudi če nas strašijo.
Prazni stoli: Božič je protislovje
Božič je pravo protislovje. Čarobnost, ki nastane z deljenjem dobrih trenutkov, se močno spopada s stisko, ki jo povzročajo odsotnosti od želje po ponovnem videnju pokojnika od kesanja zaradi praznega stola po lastni izbiri ali zaradi prepiri uspehe v preteklih letih.
V tem smislu je zelo pomembno, da prisotni govorijo naravno in dovolijo temu občutku, da pride iz srca. Sicer bo senca praznega stola vse okužila s protislovnim stanjem duha in ustvarilo se bo ozračje neizrečenih besed.
Ne moremo preprečiti, da bi nekateri stoli ostali prazni, vendar se moramo zavedati, da obstajajo tudi zasedeni stoli, polni prisotnosti in ljubezni. Verjetno se vsi zasedeni stoli ne počutijo dobro, vendar to ne sme odvzeti pomena drugih, zaradi katerih se počutimo dobro. Ne smemo pozabiti, da nas bo življenje prej ali slej ločilo od stolov, ki jih imamo danes tako radi.
V teh praznikih, ki jih nekateri težko pričakujejo, drugi pa zavračajo, moramo nazdraviti vsemu, kar imamo. Ker je vedno dobro dvigniti kozarce biti hvaležni, da naš srce še vedno bije. Dajmo mir zasedenim stolom in se spomnimo lepih časov, ko so bili prazni stoli še pri nas.
Zdaj vam preostane le še, da vam zaželimo čudovit praznični čas, poln veselja in sreče. Vesel božič!
