Pozabiti ljubezen je kot poskušati opraskati površino grafena: nemogoče. Ker obstajajo nepozabni spomini, zgodbe in izkušnje, ki so napisani s strastjo in s tisto čarobnostjo, ki v našem spominu pusti neizbrisne sledi. Če hočemo ali nočemo, je včerajšnjih ljubezni nemogoče izbrisati, saj so nam tudi one pomagale, da smo danes to, kar smo.
Libanonski pisatelj Khalil Gibran je v eni od svojih zgodb dejal, da se mora srce na določeni točki zlomiti, da se zares odpre. Morda je res, da se naučiš ljubiti in da so zlomljena srca tista, ki med vrsticami svojih brazgotin skrivajo večjo modrost. V vsakem primeru in naprej doživetih razočaranj in obstaja eno očitno dejstvo o sreči, ki jo uživamo: možgani nikoli ne pozabijo, kaj so nekoč ljubili.
Malo je pomembno, da nam dajejo čarobne formule, nasvete ali prefinjene strategije, s katerimi iz spomina izbrišemo tisto osebo, ki smo jo imeli nekoč radi bolj kot karkoli drugega. Ni za nobeno rabo. Kajti tisto, kar si doživel, ni pozabljeno; preprosto na koncu sprejmemo to odsotnost tako da sprejmemo tisto, kar je bilo (in ne more več biti), in si damo možnost razširiti naše bogastvo izkušenj in učenja.
Prerezano vrv je mogoče spet zavozlati, lahko jo zgrabimo, vendar je zdaj prerezana. Mogoče se bova spet srečala, a tam, kjer si me zapustil, me ne boš več našel.
-Bertolt Brecht-
Pozabiti ljubezen je za naše možgane nemogoče
Včasih je treba razmerje pustiti za seboj in ga čim prej končati. To je v dobro naju obeh ohraniti dostojanstvo in da se izognete poškodbam. Kot je pravilno rečeno: pravočasen razhod je edini način, da se rešiš iz tega v enem kosu . Ne glede na to, ali je konec razmerja sporazumen ali pa se ga loti le eden od partnerjev, je trpljenje, ki sledi, običajno neizmerno.
Nekatere študije kažejo, da na splošno traja od 6 do 18 mesecev, da zares prebolimo razhod. Pozabiti ljubezen je nemogoče, ker nihče ne more spremeniti svojih spominov na ukaz. Vendar lahko uravnavajo čustveni učinek in naj bo žalovanje osnovna in nujna pot, s katero lahko obvladamo čustva, da sprejmemo novo situacijo.
Kot dobro vemo ljubezen je močno čustvo, ki je včasih kaotično in celo neurejeno. Nobeno razmerje ni enako, zato so tisti, ki se z njim težje soočajo, drugi pa gredo zlahka naprej. Vsekakor je pozabiti na ljubezen nemogoče zaradi značilnosti naših možganov. Oglejmo si več podrobnosti spodaj.
Čustveni spomin in somatski markerji
Človeška bitja so v bistvu bitje čustveno ki se je nekega dne naučil sklepati . Čustva so tista hrbtenica, ki nas povezuje med seboj. Zahvaljujoč njim vzpostavljamo vezi, se navežemo, prepoznavamo tveganja in spodbujamo svoje dobro počutje.
Vse to pojasnjuje, zakaj je ljubezen tako pomembna za možgane. To je tista tkanina, zaradi katere se počutimo varne in cenjene v tisti družbeni skupini, ki sestavlja par. Ljubi in bodi ljubljen pomirja se bori proti stresu in strahu. Kot dejstva, kot so izdaja, razočaranje, nepričakovan ali sporazumen razhod, vedno povzročijo bolečino.
Na drugi strani pa je naš čustveni spomin. Ko z nekom vzpostavimo čustveno vez, se ustvari več somatskih markerjev. To so izkušnje, ki jih možgani povezujejo z intenzivnimi čustvenimi občutki: poljubi, božanjem, objemi, vonjavami, pogovori in trenutki sokrivde ... Vse to predstavlja odtis dobrega počutja, sreče, iluzije ugodja itd.
Ti čustveni označevalci, pa tudi somatski, so ustvarjeni skozi zelo odporno nevrovezje. Z drugimi besedami, vedno bodo tam ostali. Zato je včasih dovolj, da zavohamo vonj ali obiščemo določeno mesto, da se v tistem trenutku pojavijo ne le spomini, ampak tudi občutki, ki smo jih doživeli v določenem preteklem trenutku.
So ljubezni, ki predstavljajo del nas in naše zgodovine
Če je ljubezen nemogoče pozabiti, je to tudi zaradi več kot očitnega dejstva. Če bi lahko ta odnos izbrisali iz spomina, bi izbrisali tudi sebe. Ljudje nismo narejeni le iz mesa in krvi, ampak tudi iz zgodb.
Med spomini, povezanimi z pretekla ljubezen najdemo torej tudi naš prejšnji jaz. Mlajša in bolj naivna različica sebe, ki pustimo, da nas nekdo nosi z vsemi samimi. Možgani se ne bodo nikoli odločili pozabiti te različice našega prejšnjega jaza.
Če bi to storili, bi to pomenilo narediti korak nazaj v naši osebni rasti; kajti karkoli smo doživeli, občutili in celo pretrpeli, nam je omogočilo, da smo danes to, kar smo. Zato bi bilo škoda brez kakšne vejice ali delčka naše življenjske poti. V dobrem ali slabem smo takšni, kot smo, in lepota je v tem, da imamo priložnost še naprej pisati boljše zgodbe, ker je ljubezen vedno vredna življenja.
