Lahko koga pogrešamo, čutimo nostalgijo po vsem, kar smo doživeli z osebo, ki smo jo imeli radi, lahko si želimo, da se ti spomini ponovijo, spet postanemo čustveni ali pa si še naprej postavljamo vrsto vprašanj: zakaj se je končalo? Bi lahko šlo drugače? Kaj bi se zgodilo, če...? Toda ta nostalgija ne pomeni nujno, da želimo, da se zadevna oseba spet vrne k nam.
Težko je nekoga pogrešati, včasih lahko ta občutek spremlja tudi boleča bolečina, ker nostalgija veliko tega, kar se nam vrne na tem miselnem potovanju v preteklost . Vendar obstaja razlog, zakaj je vsega konec, in ohranjanje razdalje pomaga preprečiti skušnjavo, da bi se vrnili, ker globoko v sebi tega pravzaprav ne želimo storiti.
Lahko pogrešamo osebo ali zgodbo, ki smo jo imeli, to močno spremeni pomen spomina. Včasih ne želimo, da bi se oseba vrnila k nam, ampak samo, da se zgodovina ponovi in to se ne sme zgoditi z isto osebo. Zgodba in občutke, ki smo jih doživeli, lahko tokrat morda delno ponovimo z novim sopotnikom .
So ljudje, ki se v naših življenjih pojavljajo za določen čas, dajejo nam pozitivne in negativne stvari in tu se pot, ki smo jo delili z njimi, konča. Ko nekoga pogrešamo, se je dobro spomniti, da ima zgodba dve plati in da bo naša še naprej tam in zahvaljujoč temu lahko še naprej uživamo v sladkem okusu tistih trenutkov, zaradi katerih je poseben.
Nikoli ne bomo dobili nazaj tistih, ki so odšli, tudi če se vrnejo
Tu postane pomembna razlika med občutkom pomanjkanje osebe ali spominov. Ko se zgodbe končajo, nimamo kaj početi in tudi če želimo vse ponoviti z isto osebo, nikoli ne bo isto . Ljudje zorimo, rastemo, se razvijamo in zato se nikoli ne vračamo na isto točko.
Začeti znova z nekom, ki ga že poznamo in s katerim že imamo skupno preteklost, ali z nekom, s katerim poskušamo ponoviti trenutke, ki smo jih že doživeli v drugem obdobju, bo pomenilo začetek z druge točke, zaradi česar morda ne bomo živeli ali čutili istih stvari kot nekoč.
I spomini ki smo jih zbrali, jih pustimo tam. Okusimo dober okus, ki so nam ga zapustili pustimo jim, da se znova začutijo, ko zapremo oči, pustimo, da se nam oči napolnijo s solzami, ko pomislimo, da teh trenutkov ni več, vendar se počutimo srečni, ker smo jih preživeli in ker jih na nek način še naprej hranimo v sebi.
Vsak od nas je svoj spomin in zato ga moramo tako doživeti. Ko nekoga pogrešamo, živimo tako. Če pa nas prizadenejo, ko se vrnejo, potem jih pustimo tam, ne delajmo se, da se spominjamo ali vsiljujemo nečesa, česar ni več. Mogoče koga pogrešamo, a nočemo, da se vrne.
Pogrešati nekoga pomeni napolniti svoje trenutke s spomini
Ker manjka tega bitja polno spomini trenutkov dogodivščin zgodb je polno življenja pa tudi preteklega življenja . Ne bi bilo dobro stati pri mestu. Imamo svoje pretekle stvari, ki jih pogrešamo, vendar imamo še veliko več pred seboj, da še naprej polnimo svoje spomine.
Ustavimo se in pojdimo naprej, če je bila to naša odločitev onkraj nostalgije. Nehajmo biti polni preteklost in odprimo oči, kaj nas čaka. Ljudje iz preteklosti bodo ostali vtisnjeni v naše spomine in čustva, a ljudje, ki čakajo, da bodo stopili z nami, komaj čakajo, da razpremo roke.
Biti pogumen pomeni tudi ponovno verjeti in še naprej pogrešati vendar upati si z novimi ljudmi dati priložnost drugim, da zapolnijo vrzeli, ki jih zdaj čutimo zaradi pomanjkanja nekoga. Predvsem pa najti ljudi, ki nas polnijo in nam še naprej dajejo nove stvari, ki nam ne izbrišejo spomina, ampak nam dajejo priložnost za ustvarjanje novih zgodb.
